Rojstvo otroka je najbolj čudovita in vznemirljiva stvar na svetu – nič čudnega, da novorojenčki dobijo tako veliko pozornosti! Izkusimo na tisoče pregledov, obiskov in zaslišanj zdravstvenih delavcev ter dobronamernih sorodnikov in prijateljev. Poskrbeti moramo, da se dojenček pravilno doji, da pridobi dovolj teže, prespi noč in se razvija tako, kot je »treba«. Celoten sistem je naravnan tako, da poskrbi zanj in za njegov razvoj. In to je super – tako nedvomno mora biti! A medtem ko je okrog malih čudežnih dišečih štručk veliko vznemirjenja in pompa, nihče zares ne pomisli na mamo. Čeprav se z rojstvom otroka tudi zanjo začne povsem nova zgodba. Zgodba nove osebe: MAME.
Ugotovila sem – in verjamem, da nisem edina – da je rojstvo mame enako elementarna življenjska preobrazba kot rojstvo samo. Pri spoprijemanju s tem težkim delom pa smo velikokrat prepuščene same sebi. Redko nas kdo vpraša, kako se celijo naše telesne rane, kako napreduje sprejemanje spremenjenega telesa, ki se nam zdi tuje, ali če se nam sploh sanja, kako bomo v novi neprespani in z odgovornostjo preobremenjeni resničnosti novorojenčka ohranile pri življenju. Soočimo pa se še z dodatnim izzivom, ki je včasih še večji od vseh teh in na katerega nas nihče ni opozoril: na novo moramo opredeliti, kdo pravzaprav smo. Dobesedno čez noč moramo pozabiti in podvomiti v vse, za kar smo mislile, da velja za nas, ter se praktično iz nič na novo izgraditi. Skoraj, kot da se moramo še enkrat naučiti vsega o svetu in se ponovno naučiti krmariti po njem.
Osebno se mi zdi ta naloga na trenutke neverjetno neobvladljiva. V zadnjih treh letih sem se velikokrat počutila izgubljeno in samo, ko sem skušala ugotoviti, kdo v resnici sem in kako biti kos novi materinski vlogi. In zanimivo je, da mi je na koncu najbolj pomagal prav moj sin.
V dolgih dneh, ki sva jih preživela skupaj, sem bila najbolj fascinirana, ko sem ga opazovala pri igri. Počutila sem se, kot da se pred mano dogaja čudež. Vse, kar sem videla, sem hotela razumeti in vedeti vse o tem, zato sem začela brati knjige in članke, poslušati podcaste… Požirala sem vse informacije o tej temi, ki so mi prišle na pot. In medtem ko sem opazovala, kako sin raste, in ob tem podžigala svojo strast do igre in zgodnjega otroškega razvoja – od takrat je to preraslo v malo družinsko podjetje – sem sčasoma tudi na svojo izkušnjo začela gledati z drugačnimi očmi.
Jasno mi je postalo, da se lahko tudi jaz učim in rastem v svojem novem jazu, tako kot je to počel moj sin. Skozi IGRO. S poskusi in napakami, z učenjem novih in novih veščin, z raziskovanjem in eksperimentiranjem z idejami in možnostmi in s potiskanjem svojih meja vsak dan malce dlje. Spoznala sem, da se ne morem čez noč spremeniti v mamo, lahko pa to postopoma postanem. Z vzgajanjem njega, sem počasi vzgajala sebe.
To je razlog, zakaj sem za naš nov blog izbrala ime »Igram se mamo«. Ja, v prihodnje bi v tem malem spletnem kotičku z vami rada delila predvsem svojo strast do pomembnosti igre v zgodnjem otroškem razvoju in pripravljala vsebine, ki bodo nahranile vaše misli v povezavi s to tematiko. Želim pa, da je naslov tudi majhen opomnik, da je v redu, če nismo popolne mame. V redu je, če ne vemo vsega. In v redu je »samo« uživati v učenju in eksperimentiranju z materinstvom. V redu je, če beremo in se poigravamo z različnimi idejami, uporabimo pa le tiste, ki delujejo za nas in našo družino. In v redu je, če se vsega tega lotimo z lahkoto in veseljem otroka, ki se igra.
Disclaimer: This post was originally written in English. Slovene is not my native language, so thank you for my family all the support with translation and correction.
Fotografija: Jasmina Lozar
