Barion Pixel

Vipavska dolina je čarobna: tukajšnja narava v sebi skriva nekaj globokega, skoraj mitičnega. Zdi se, kot da vsak skriti kotiček hrani svojo zgodbo in nas vabi, da jo s svojo iskrivo domišljijo preberemo.

Prav obožujem jutranje meglice, ki s prihodom jeseni prekrijejo prebujajočo se, zehajočo dolino. Nad našo vasjo je majhen hrib in zdi se, kot da vsa megla izvira od tam. Kot da bi se med drevesi skrivala votlina s potočkom, od koder bi tekoče bele meglice začele padati navzdol v kotlino. Ta prizor me je nekega jutra, ko smo se odpravljali v vrtec, tako prevzel, da sem ga pokazala sinu: »Poglej, zmaj se je zbudil in s svojo sapo polni dolino!« Njegove oči so se široko odprle in s plahim presenečenjem uprle vame: »Kako to misliš, zmaj

Nekateri med vami se zdaj morda spogledujete in premišljujete, če je 3 in pol leta star otrok res pripravljen na prepletanje fantazije in resničnosti. In ja, tudi jaz mislim, da lahko take stvari otroka prestrašijo. Prava umetnost se mi zdi pri tej starosti uravnotežiti to, da otroci razumejo, kako se svet vrti, ne da bi jih zmedli, in jim hkrati počasi pokazati, da se svet ne konča nujno tam, kamor še seže naš pogled. Konec koncev, a je vse, česar ne vidimo, res neresnično?

Ta dogodek je čez dan sprožil več zanimivih pogovorov. Vedno znova smo se vračali k jutranjemu trenutku in se pogovarjali o igri, domišljiji in seveda o tem, ali zmaj res obstaja. „Mama, a so resnični,” je na koncu vprašal? „Mislim, da ja. Ampak ne živijo tu na gori ali pa v gozdu. Zmaji so včasih znotraj nas. Recimo, ko naredimo nekaj narobe, čeprav nismo tega želeli, in se potem počutimo žalostne. Ali pa, ko se razjezim in zakričim. A mi je potem žal in se ti opravičim. Takrat se res počutim, kot da to nisem bila jaz, ampak nek zmaj v meni.” Nekaj časa ni ničesar vprašal, nič ni rekel, zato nisem vedela, če me je sploh razumel. A nisem vztrajala dalje.

Čez nekaj dni pa se je zgodba nepričakovano nadaljevala. Nekaj je hotel zgraditi, a mu ni uspelo, zato se je res močno razjezil. Izgubil je glavo, začel metati igrače naokrog, kričal je in brcal. Trajalo je res dolgo, da se je pomiril. Ko pa se je, se je stisnil k meni in rekel: „Oprosti.  Zmaja ni več tu.”

Ta trenutek je bil zame zares dragocen. Drobna izkušnja mi je namreč pokazala, da ni nikoli prezgodaj za pogovor o dobrem in slabem, pomagala pa mi je tudi priti do spoznanja. Naučila sem se, da je to še lažje, če otrokom pomudimo neko podobo, neke vrste utelešenje. Če verjamemo, da bodo otroci lažje razumeli abstraktne koncepte, kot so številke ali čas, če jim v roke damo konkretne stvari, potem bodo tudi o čustvih in etiki lažje govorili, če jim ponudimo neko sliko – pa čeprav iz naše lastne, odrasle domišljije. Zdaj zares razumem starodavno modrost, zakaj obstajajo legende in pravljice in zakaj ni nikoli prezgodaj, da bi njihove delčke predstavili že zelo majhnim otrokom.

Bliža se mihaelovo in zanimivo se mi zdi, da se je zmaj prav zdaj pojavil med nami in da sem podzavestno delček sporočila tega praznika ponudila tudi mojemu triletniku. Če bi radi prebrali več o tem jesenskem prazniku in o tem, kako lahko praznovanje vpletete v vaše življenje, poiščite več idej v tej objavi.

Fotografije: Jasmina Lozar Photography za Malih nog naokrog.